VRSTE SOLI GLEDE NA NAČIN PROIZVODNJE
Glede na način proizvodnje poznamo evaporirane, kamene in morske soli. Sol je lahko industrijska ali tradicionalna. Evaporirano sol pridobivajo z raztapljanjem morske ali kamene soli ali z zgoščevanjem morske vode v zgoščevalnih bazenih, pripravljenih v te namene, in s ponovnim kristaliziranjem v tovarni. Kameno sol kopljejo v rudnikih kot rudo. Morska sol nastaja s pomočjo vetra in sonca z zgoščevanjem morske vode v izhlapevalnih bazenih in s kristalizacijo v kristalizacijskih bazenih. Morska sol je lahko nerafinirana ali rafinirana. Z rafiniranjem dosežejo čim bolj čist NaCl. Tradicionalno sol pridobivajo na podoben način kot nerafinirano sol, le da so površine kristalizacijskih bazenov nekajkrat manjše. Sol nastaja pri višjih koncentracijah slanice. Grabijo jo z ročnimi pomagali.
· Prva sol
Nastaja na začetku proizvodne sezone oz. v obdobju, ko je sezona pogosto prekinjena zaradi dežja in drugih neugodnih vremenskih razmer. Koncentracija slanice v kristalizacijskih gredah se z dolivanjem giblje okvirno med 25 in 27° Bé. Minimalna vsebnost v surovini je 97 % NaCl na suho snov, medtem ko je vsota kalcija in magnezija v njej največ 0,4 %.
· Tradicionalna sol
Proizvodnja te soli poteka v obdobju, ko se je pridelava soli okrepila. Vremenske razmere so stabilne in mirne. To omogoča stalen dotok visoko-koncentrirane slanice v postrežnice. V kristalizacijskih gredah, se koncentracija slanice z dolivanjem giblje okvirno do 29° Bé. Minimalna vsebnost v surovini je 95 % NaCl na suho snov, vsota kalcija in magnezija v njej pa najmanj 0,4 %.
· Piranska sol
Proizvodnjo te soli omogoča daljše vreme brez padavin. Pobiranje soli se v tem primeru izvaja na dveh tretjinah kristalizacijskega polja. Koncentracija slanice se nahaja med 28 in 31° Bé. Tako visoke koncentracije slanice omogočajo izločanje pomembnih količin različnih mineralov. Kristali soli so pretežno drobni. Pobiranje te soli iz kristalizacijskih gred je zaradi gostejše slanice težje. Minimalna vsebnost v surovini je 95 % NaCl na suho snov, vsota kalcija in magnezija v njej pa je najmanj 0,55 %.
· Solni cvet
Solni cvet nastaja na površini slanice iz kristalov soli, ki tvorijo značilno navzdol obrnjeno piramidno strukturo v obliki tanke, krhke skorje. Solni cvet lahko kristalizira v celotnem kristalizacijskem območju soli, vendar najkakovostnejši raste ob višji koncentraciji slanice. Je bele do rahlo rožnate barve. Minimalna vsebnost v surovini je 96 % NaCl na suho snov, vsota kalcija in magnezija pa je v njej najmanj 0,22 %.
UVOD v pridelavo in predelavo soli
Danes v solinah pri Sečovljah in Strunjanu sol pridobivajo s posodobljeno paško metodo, ki združuje kristalizacijske bazene (t.i. cavedine) na enem območju, vanje pa uvajajo slanico iz izparilnih bazenov z različnimi stopnjami izhlapevanja. Razmerje med izparilnimi in kristalizacijskimi bazeni je 7:1. Slanice iz bazena v bazen nič več ne pretakajo s črpalkami na veter, ampak so v uporabi motorne črpalke. Tradicionalno paško metodo pridobivanja soli na petoli so morali posodobiti zaradi velikih proizvodnih stroškov. Ob posodobitvi proizvodne metode so opustili nekdanje solinarske hiše, saj je poletno bivanje solinarjev v solinah zamrlo. Prikaz pridobivanja soli s tradicionalno paško metodo si je danes mogoče v poletnih mesecih ogledati le med obiskom Muzeja solinarstva na predelu Fontanigge v Sečoveljskih solinah, ki ga upravlja Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran. Sečoveljske soline se trenutno v večini nahajajo pod morsko gladino.
PRIDELOVANJE SOLI
Sol se prideluje na solnih poljih, ki obsegajo izparilne in kristalizacijske bazene. Morska voda je speljana iz izparilnih v kristalizacijske bazene po načelu prostega pada, ali pa ji pomagajo črpalke. Voda teče po temu namenjenih kanalih, ki jih imenujemo lide. Na Fontaniggah so vodo dvigovale črpalke na veter. Na Leri, to je novejši del solin, na katerem se danes prideluje sol, pa so Avstrijci pred sto leti uvedli moderniziran postopek z uporabo črpalk.
Ko so bazenčki čisti in pripravljeni na sezono, solinarji pustijo v kristalizacijskih bazenčkih (kavedinih) malo vode, da le-ta čez dan izpareva in nastaja sol. Najprimernejše vreme za pridelavo soli je sončno vreme z rahlim vetrom, kot sta burja ali tramontana.
Ko iz kristalizacijskih bazenčkov izhlapi voda in nastane sol, jo solinarji z lesenim strgalom, ki se imenuje gavero, spravijo na kupčke in pustijo, da se sol odcedi. Za hojo po kristalizacijskih bazenčkih se morajo uporabljati posebni natikači (taperini), da se prepreči poškodba petole. Ko se sol odcedi, jo naložijo na solinarske vozičke (karele), ki izvirajo iz nekdanjega premogovnika v Sečovljah, ter sol odpeljejo na temu namenjen prostor za shranjevanje.
Po končanem delu morajo solinarji oprati svoje solinarske vozičke in pri zajemanju vode iz kanala uporabljajo vrč z dolgim lesenim ročajem, imenovan botasso.
POSTOPEK PRIDELOVANJA SOLI
V solinah še vedno poteka tradicionalna pridelava soli iz srednjeveških časov. Osnovni proces je naravna kristalizacija. Soline sestavljata dva sistema. Prvi sistem predstavlja niz med seboj povezanih bazenov, v katerih morska voda izhlapeva (tri različna območja izhlapevanja), se zgoščuje in nato sol kristalizira v kristalizacijskih bazenih. Drugi je biološki sistem, ki vključuje žive organizme iz vseh bazenov. Morsko vodo speljejo do kristalizacijskih bazenov iz bazenov za zgoščevanje vode s pomočjo črpalk oziroma po sistemu prostega pada.
Postopek v Fontaniggah
Preko glavnega kanala Gassija pride voda iz morja do kanala Calio. Od tukaj se voda nalije v prvi bazen imenovan Fossada, kjer izhlapeva do 5% raztopine. Ko doseže to slanost nadaljuje po bazenih, do bazena C kjer doseže slanost 23%. zatem se slana voda izteka v Servidor (naslednji bazen), kjer čaka dokler je ne solinar prelije v Cavedin, kjer je potem sol pobral.
V Cavedinih najdemo fosse, to so globje luknje v katere se je v primeru prevelike količine dežja ali slabega vremena (močnega vetra) iztekala voda. To so bili kot neke vrste varnostni sistemi, da je solinar imel manjše izgube.
En solinar je v Fontaniggah na dan pridelal približno 5 ton soli.
Petola
V kristalizacijskih bazenih na Leri nastaja sol, ki jo pobirajo na gojeni mikrobni podlagi, imenovani petola. Ta je osnovna plast za pridelovanje soli na tradicionalen način in je najverjetneje ena od najstarejših kultiviranih mikrobnih podlag na svetu. Zaradi slovesa pridobivanja bele soli povsod po Sredozemlju so v 14. stoletju petolo vpeljali tudi v Sečoveljske soline. To je nekaj milimetrov debela plast različnih mikroorganizmov in mineralov. Glavna naloga petole je, da preprečuje mešanje soli in blata. Deluje pa tudi kot biološki filter, saj preprečuje, da bi se vgrajevali nezaželeni ioni oz. prispeva k vezavi določenih ionov. Rezultat tega selektivnega delovanja je izredno čista in bela sol. Petola kaže slojevito strukturo, ki jo razdelimo na več plasti: rjavkasto obarvan zgornji sloj s prevladujočimi cianobakterijami, bodisi enoceličnimi bodisi nitastimi iz rodov Entophysalis in Lyngbya, sledi zeleno obarvana oksidativna plast kot glavni sloj petole, v kateri prevladuje nitasta cianobakterija Coleofasciculus chthonoplastes, nato sledi RDL plast (angl. redox discontinity layer), v kateri so žveplo oksidirajoče fototrofne bakterije in črno anoksično blato kot najgloblja plast. Petola je sestavljena predvsem iz anorganske snovi (kremena, karbonatov, glinenih mineralov, glinenca, sadre, halita in pirita), organska frakcija pa predstavlja le manjši delež.
Petolo je potrebno skozi vse leto ustrezno vzdrževati ter v času solinarske sezone primerno pripraviti, saj le nepoškodovana ter ravno prav debela omogoča pridelavo kvalitetne morske soli. Pri tem ima pomembno vlogo t. i. konciranje ali gnojenje petole, ki se izvaja vsako pomlad (aprila ali maja, odvisno od vremenskih razmer), ko kristalizacijske bazene premažejo s plastjo morskega blata. Po konciranju v bazene spustijo morsko vodo, ki jo pogosto menjujejo, s čimer se petola regenerira. Morska voda visoke slanosti ali slanica skozi vse leto prekriva dno kristalizacijskega bazena in s tem vpliva na sestavo in procese v petoli. V zimskih mesecih pa slanica preprečuje, da bi petola zamrznila. Vse to kaže, da je vzdrževanje in priprava sezonske petole zelo zahtevno delo.
NADALJNA PREDELAVA MORSKE SOLI
Enkrat požeta morska sol, običajno v kopicah, počaka na nadaljno predelavo. V tem času se iz soli tudi odcedi odvečna slanica, tako da se vlažnost odcejene soli v primeru suhega vremena spusti pod 5 %.
Nadaljna predelava soli je odvisna od njene nadaljne uporabe. Največ morske soli se uporabi za posipanje cest v zimskem času in nadaljna predelava soli se v tem primeru zreducira na grobo sejanje in mletje ter dodajanje sredstva proti strjevanju.
Če je morska sol namenjena za (kemijsko) industrijo, jo v odvisnosti od zahtev kupca, glede čistosti oz. maksimalne dovoljene vsebnosti primesi, enkrat ali celo dvakrat operejo v (skoraj nasičeni) slanici ter centrifugirajo. To sol proizvajalci ponujajo kot dvakrat prano, nekateri jo imenujejo tudi rafinirana, vsebnost NaCl v tej oprani soli doseže okoli 99,5 %. A dandanes to pogosto ni več dovolj za zahteve kemijske industrije in morska sol na tem tržnem segmentu rapidno izgublja tržni delež na račun čistejše evaporirane soli.
Nekoliko podrobneje si poglejmo predelavo morske soli namenjene za prehrano ljudi. Tukaj se sam postopek predelave običajno prične s splakovanjem morske soli v nasičeni slanici ter centrifugiranjem. Namen te preproste metode je odstranitev morebitnih nečistoč, kot so ptičje perje, ostanki rastlin (listja), koščki lesa, ostanki glinene podlage iz kristalizacijskih bazenov in podobno. Zavedati se je namreč potrebno, da je morska sol pridelana in skladiščena pod milim nebom in v primeru uporabe za prehrano ljudi je potrebno iz soli izločiti tujke, ki zaidejo vanjo tekom pridelave in skladiščenja. S splakovanjem lahko iz soli ločimo vse neželene primesi, katerih gostota je manjša od gostote soli. Problem je le z manjšimi kamenčki (peskom), ki se jih s to metodo ne da izločiti, saj je njihova gostota primerljiva z gostoto soli. Mimogrede, razlog za uporabo nasičene slanice je jasen, saj bi splakovanje z nenasičeno slanico ali celo morsko vodo imelo za posledico raztapljanje in s tem izgubo soli.
Sledi sušenje soli, kjer se sol za prehrano ljudi osuši s prepihovanjem z vročim zrakom. Glavni razlog za sušenje morske soli leži v tem, da lahko le suho sol (vsebnost vlage pod 1 %) presejemo s finimi siti, ki se uporabljajo v proizvodnji za prehrani ljudi najbolj razširjene fine soli. Vlažna sol bi se namreč lepila na fina sita in sejanje ne bi bilo možno. Poleg fine in grobe soli, ki ju najdemo na trgovskih policah, se proizvaja še cela vrsta drugih granulacij soli, kot so zelo fina (»solna moka«, ki se uporablja npr. za fino slano pecivo), kar nekaj različnih granulacij srednje grobe ter tudi več granulacij zelo grobe soli. Prednost suhe soli je tudi v tem, da se jo lahko pakira tudi v kartonsko embalažo. Vlažna sol brez izjeme zahteva pakiranje v embalaži, narejeni iz plastičnih mas.
Naslednja faza je pakiranje v ustrezno embalažo. V fazi pakiranja se morska sol skladno z lokalno zakonodajo – praktično vsaka država ima predpisane svoje vrednosti – tudi jodira (večina proizvajalcev istočasno doda tudi sredstvo proti strjevanju. Nejodirana morska sol sama po sebi že vsebuje jod in sicer običajno pod 0,5 mg joda na kg soli, kar pa je precej pod predpisanimi vrednostmi.
Spakirana sol se zloži na palete in odpošlje v trgovine. V precejšnjem številu držav, med njimi tudi v Sloveniji, za morsko sol na embalaži ni potrebno navajati roka uporabe, kar je glede na naravo izdelka (nenazadnje je sol najstarejše konzervirno sredstvo) povsem razumljivo. Se je pa potrebno zavedati, da je morska sol higroskopna, kar pomeni, da nase veže vlago iz okolice. Morska sol, pakirana v kartonski embalaži (ki je prepustna za vodno paro), mora biti skladiščena v suhem prostoru, enkrat odprta pa v pokriti posodi. V nasprotnem primeru se lahko začne strjevati, kar pomeni, da se zrna soli pričnejo sprijemati.