Sečoveljske soline ležijo v zahodnem delu naplavne ravnice rek Dragonje in Drnice, v neposrednem zaledju Piranskega zaliva. Na severu jih obdajajo zahodni odrastki flišnih Koprskih brd s polotokom Sečo, na jugu pa jih omejuje apnenčasta uravnava Bujski kras. S površino 650 hektarov so največje soline ob slovenski obali. V soline se iz morja zajedajo trije glavni kanali Pichetto (najdaljši), Curto (najkrajši) in Giassi (najjužnejši), vsi se delijo v manjše stranske kanale. Stara struga Dragonje jih deli na še vedno aktivno severno območje, imenovano Lera, ter na opuščeno južno območje, imenovano Fontanigge. Na območju Fontanigg se od leta 1968 soli ne prideluje več, kar je posledica prevelikih stroškov za vzdrževanje. Zgodovinsko gledano so Sečoveljske soline skupaj s Strunjanskimi solinami in nekdanjimi solinami v Luciji del Piranskih solin. Piransko solinarstvo ima verjetno korenine že v antiki, pisni viri o solinah pa segajo v 13. stoletje.
Leta 1990 je bil ustanovljen Krajinski park Sečoveljske soline, z namenom varovati kulturne rastline in živali. Vpeljali so varstveni režim.
Za obiskovalce je opuščeni del solin, ki mu pravijo Fontanigge najprivlačnejši, saj jih lahko tam pričakajo za slovenski prostor edinstveni prizori. Tam je namreč veliko ptic (do danes so jih našteli kar 296), obsežni travniki slanuš in preko 100 opuščenih in porušenih solinskih hiš.
