- Do leta 1000 n. š.
Zgodovina solin sega v leto 804 iz časa Karla velikega (karolinška doba). Tega leta so bile obravnavane na Rižanskem zboru – Placito di Risano. V Piranu je bilo v tistem času več manjših solin v lasti samostanov. Leta 933 je Beneška republika v boju za ekonomsko prevlado v Sredozemlju uničevala soline na zahodu in v Istri. Na severu Jadrana pa je mestnim občinam postopoma omogočila delno neodvisnost v pridobivanju soli. Istega leta vzhodno primorska mesta podpišejo dogovor o obvezni prodaji soli Beneški republiki.
- 1358
Po zgledu Paških solin v Piranu modernizirajo postopek pridobivanja soli zaradi večjega ekonomskega učinka. Paške soline so dajale belo sol pridelano na podlagi iz sadre, z mikrobiološkimi elementi, ki so sestavljali t. i. petolo.
- 1460
Benečani želijo ponovno okrepiti svojo moč in zato začnejo z uničevanjem/rušenjem solin po Sredozemlju. Piranske soline so ostale nedotaknjene, zato postanejo največje in najbolj pomembne na severovzhodu Jadrana oz. v Beneški republiki. Z znatnimi mestnimi prihodki Pirančani izvedejo velika infrastrukturna dela v solinah. Konec 14. st. so zgradili nove bazene, ki so imeli zaporedni red izparilnih in kristalizacijskih površin. Sledi skoraj 300 let dolga zlata doba Piranskih solin, ki jo motijo le naravne nesreče in stihijska želja posameznikov po bogatenju.
- 18. in 19. stoletje
1797: Beneška republika propade, soline pridejo po avstrijsko upravo.
1814: Avstro-Ogrska monarhija razglasi sol za državni monopol in trg soli se za Piranske soline poveča.
- 1903
Sicilijanske soline predstavljajo konkurenco, zato začne avstrijska vlada, od malih lastnikov odkupovati solinske fonde in intenzivnejše gospodariti. Vpelje uporabo beaumejevega aerometra in utrjuje obrambne nasipe. Leto kasneje se preuredi Lera. Več kristalizacijskih bazenov združi v enega večjega v središču solin, obkroženega z bazeni različnih stopenj izparevanja. Uvede pobiranje soli na 7 do 8 dni in odvoz soli s samokolnicami. Ta sistem deluje še danes.
- 1918
Po razpadu Avstro-Ogrske monarhije Piranske soline prevzame Italija. Znova jih rekonstruira, kar pozitivno vpliva na kakovost in količino pridelane soli.
- 1945
Čas Svobodnega tržaškega ozemlja in dobrih sezon z visokimi izkoristki solin.
- 1957
V času Jugoslavije Piranske soline dogradijo v smislu zadnje rekonstrukcije. Da bi zaustavili poplave, reko Dragonjo preusmerijo in jo združijo s potokom sv. Odorika. Kljub obilici delovne sile in ugodnega vremena, ki bi omogočala ekonomski uspeh (rekordna letina obsega kar 40.000 ton soli), pa je širši interes usmerjen v rudnike soli.
- 1960
Nastane idejni projekt rekonstrukcije Piranskih solin za industrijsko pridobivanje soli. Dovoljenje za izkoriščanje mineralnih surovin na Fontaniggah, Leri, Fazanu in v Strunjanu pridobi podjetje Piranske soline iz Portoroža. Leto dni kasneje pa še za trajno uporabo zemljišč in stavb v družbeni lastnini na tem območju.
- 1967-1968
Podjetje Piranske in Droga Portorož se združita. V začetku šestdesetih let vdre na evropske trge cenena afriška sol.
Trajno se ukine pridobivanje soli v sektorjih Fontanigge in Fazan (v Luciji), zaradi prevelikih proizvodnih in vzdrževalnih stroškov.
- 1976
Izvajajo se ukrepi za povečanje izkoristka solin, dograjuje se infrastruktura, nastajajo študije, vendar brez večjega uspeha.
- 1990
Občinski odlok o razglasitvi krajinskih parkov Sečoveljske in Strunjanske soline.
- 1992
Sečoveljske soline bile vključene v seznam mokrišč mednarodnega pomena pod okriljem Ramsarske konvencije.
- 1993
Droga Portorož začne upravljati krajinski park in je nosilec proizvodnje soli na tem področju. Uredijo se tudi prostori za razvoj marikulture in zdraviliškega turizma.
- 2000
SOLINE Pridelava soli d. o. o. se prijavi na razpis za upravljalca Krajinskega parka Sečoveljske soline in postane njegov skrbnik.
- 2001
Z namenom, da zavaruje območje naravne vrednote in ohrani biotsko raznovrstnost tipičnega solinskega ekosistema, vlada Republike Slovenije sprejme Uredbo o Krajinskem parku Sečoveljske soline.
- 2003
Julija 2003 je Ministrstvo za okolje, prostor in energijo s podjetjem SOLINE Pridelava soli d.o.o. v Sečoveljskih solinah podpisalo koncesijo za 20-letno upravljanje s Krajinskim parkom Sečoveljske soline.
Sečoveljske soline so z vstopom v EU izpolnile merila za razglasitev območja posebej varovanega območja NATURA 2000. Območja NATURA 2000 so določena na podlagi direktive o pticah in o habitatih. Predloge območij, ki jih je Slovenija opredelila na podlagi direktive o habitatih, bo Evropska komisija sprejela po posebnem postopku, ki običajno traja nekaj let.
- 2004
Vlada je 30.4.2004 območja NATURA 2000 potrdila z Uredbo o posebnih varstvenih območjih Natura 2000. Kljub zagotovljenem pravnem varstvu v nacionalnem merilu in mednarodnim varstvenim okvirom je v raznih (občinskih in državnih) planskih dokumentih še vedno moč zaslediti ideje o poseganju na območje solin in njegovem preoblikovanju. Prav zato je razglasitev območja NATURA 2000 izredno pomembna, saj je država dolžna takšna območja varovati in jih ustrezno ohranjati.
- 2011
Vlada RS je na svoji redni seji 30.6.2011 sprejela Uredbo o načrtu upravljanja krajinskega parka Sečoveljske soline za obdobje 2011-2021. Uredba temelji na zakonu o ohranjanju narave in uredbi o krajinskem parku Sečoveljske soline, so sporočili iz vladnega urada za komuniciranje.
Zakon določa način priprave načrta za upravljanje zavarovanega območja, v uredbi o krajinskem parku pa je določeno, da morajo za upravljanje Sečoveljskih solin sprejeti načrt upravljanja. Sprejeta uredba tako opredeljuje načrt upravljanja in določa pogoje za investicijsko vzdrževanje ter vlaganje v nepremičnine, ki so v lasti države.
Novi načrt upravljanja velja deset let, do leta 2021. To je programski dokument, v katerem sta za to obdobje opredeljena vizija in razvoj Sečoveljskih solin.
Načrt je nastal na osnovi veljavnih predpisov in mednarodnih konvencij s področja ohranjanja narave, ocene ter analize stanja parka. Ob tem so upoštevali tudi gospodarsko dejavnost rabe mineralne surovine, ki poteka na podlagi podeljene koncesije, ter dejavnosti varstva kulturne dediščine znotraj muzeja solinarstva.